13. marec 2019
Miha je star 22 let in prihaja iz okolice Novega mesta. Ko je bil star 5 let je vid izgubil na levo oko, pri 12 pa še na desnega. Vendar ga nenadna slepota ni vrgla iz tirov, saj je uspešno zaključil šolanje. Ostaja pa aktiven tudi na drugih projektih. Trenutno v našem podjetju opravlja zaposlitveno rehabilitacijo, to pa je tudi odlična priložnost, da z njim opravimo ekskluziven intervju o njegovem življenju.
»Otroštvo je bilo zate kar težko. S čim si se moral soočati?«
Moram reči, da ni bilo težko ampak predvsem pestro. Pri svojem petem letu starosti sem izgubil vid na levo oko, saj sem imel odstop mrežnice in sivo mreno. Nekaj ostanka vida sem imel na desno oko do 12. Leta starosti, lahko sem se gibal dokaj samostojno, imel pa sem težave pri branju pisave, zaradi tega sem že od samega začetka delal po metodi za slepe in se naučil brajevo pisavo že v prvem razredu. Zaradi prilagoditev sem v osnovno šolo hodil v Center Iris, srednjo šolo pa sem opravil v svojem kraju (Šolski center Novo mesto – Srednja elektro šola in tehniška gimnazija, smer Računalnikar).
»Kateri so bili tvoji glavni pripomočki med šolanjem?«
V osnovni šoli sem uporabljal brajev pisalni stroj, imeli pa smo tudi brajeve knjige (učbenike ter ostalo literaturo). Kasneje sem začel uporabljati računalnik, naučil sem se tudi slepo tipkanje, brez katerega danes seveda ne gre. Poleg računalnika uporabljam tudi brajevo vrstico, to je pripomoček, ki besedilo na ekranu pretvori v brajevo pisavo in se izpisuje na posebni napravi.
»Si imel med šolanjem kakšne težave?«
Največ težav je bilo pri šolskih gradivih, saj jih ni bilo mogoče v celoti dobiti v elektronski obliki. Tu so mi nekoliko priskočili na pomoč profesorji, določene stvari pa sem si skeniral tudi sam, da sem lahko v šoli sledil pri uri. V srednji šoli sem imel tudi manjše težave z orientacijo, predvsem v zunanjem okolju. Šola je velika in veliko je tudi ljudi, zaradi tega sem se v 3. Letniku odločil za psa vodiča Danteja, kateri je še danes ob meni.
»Kako ti pomaga pes vodič?«
Predvsem je namenjen temu, da sem samostojen. Že takrat, ko nisem imel psa sem bil samostojen, ko sem obiskoval različne kraje, z njim pa se je to izboljšalo za 100%. Zna me peljati čez prehod za pešce, nakaže rob pločnika ali stopnic, pelje me na avtobus, umika se ljudem na pločniku ter še kar nekaj drugih stvari. Ob meni je večino časa, tako da eden brez drugega ne moreva.
»Kako dolgo ga imaš?«
Dante bo 11. marca star 5 let, skupaj pa sva že približno 4 leta.
»Šolanje si zaključil. Kaj pa razmišljaš za naprej?«
Pri meni se zadnje čase kar veliko dogaja. Trenutno je moj cilj končati zaposlitveno rehabilitacijo, to pa mi za naprej omogoča zaposlitev v podjetju oziroma se lahko samozaposlim in pridobim nekaj subvencij kot invalid. Že kakšno leto razmišljam, da bi odprl svojo spletno trgovino in ta ideja je vsak dan močnejša. Še posebej je ta ideja zaživela sedaj, ko sem se prijavil na razpis za Holmanovo nagrado v Ameriki, kjer lahko dobiš nekaj finančne podpore pri svoji ideji. V vsakem primeru bo spletna trgovina zaživela, če mi na razpisu uspe ali ne.
Sem pa aktiven tudi na področju slepih in slabovidnih (se družimo, gremo na kakšen izlet in podobno). Je pa res, da večino časa preživim z videčimi ljudmi.
»Kakšno pa imaš mnenje glede dostopnosti (digitalne vsebine in podobno)«
Tehnologija je v zadnjih letih izredno napredovala. To se pozna tako pri računalnikih kot telefonih. Če pogledam spletne strani so za slepe dokaj dostopne, največje težave pa še vedno predstavljajo vsebine, na katerih so slike in tiste spletne strani, na katerih je preveč »grafičnega oblikovanja«. Mobilne aplikacije so v večini dokaj dostopne slepim in slabovidnim, seveda pa bi se marsikaj dalo izboljšati. Kar precej aplikacij ima grafične gumbe, katerih Talkback ali Voiceover ne zazna oziroma ne prebere, kaj piše in tako si prepuščen, da tvegaš pritisk in vidiš, kaj se bo zgodilo.
»V katero smer misliš, da bo šel razvoj tehnologije?«
Zdi se mi, da bo velik poudarek na avtomatizaciji. Pa ne samo računalništvo, govorim tudi o avtomobilih, ki bodo čez čas vozili sami, napreduje tudi razvoj pametnih hiš ter ostalih tehnologij. Mislim pa, da bo treba pri tem zelo paziti, da nam ta razvoj ne bo preveč škodil. Priznam tudi sam, da brez mobilnega telefona danes ne gre, vendar ga skušam uporabljati za čim bolj koristne stvari kot je navigacija, e-pošta, urejanje facebook strani ipd. Seveda si kdaj prižgem tudi kakšen video ali glasbo, da si krajšam čas. Si pa v prihodnosti želim, da bi nas znal telefon peljati od točke a do točke b na način, da nas sam opozarja na ovire, katere so na pločniku ter da nas varno pripelje do cilja. To z današnjo tehnologijo še ni povsem mogoče izpeljati.
»Kaj pa misliš, da slepim danes na splošno predstavlja največje težave?«
Velik problem je po mojem mnenju še vedno orientacija v okolju. Marsikateri deli pločnikov niso pravilno prilagojeni slepim in slabovidnim kot je recimo postavljanje reklamnih panojev na sredini pločnika, drogovi ali parkirani avtomobili. Marsikdo tudi težko dostopa do javnega prevoza, kar mu onemogoči samostojnost. Te stvari se da v veliki meri rešiti s psom vodičem, vendar se zaradi velike odgovornosti za njega ne odloči veliko ljudi.
»Za konec. Imaš za bralce kakšno sporočilo?«
Jaz sem si izmislil svoj rek »Uživaj vsak dan, kot da je tvoj zadnji!«. To pomeni, da moramo vsak dan biti pozitivni in dobre volje, ker ne vemo, kaj nas čaka jutri.
Vsak ima v svojem življenju cilje. In moj nasvet je – uresniči jih, čeprav te bo marsikdo pri tem oviral. Najbolj lahko vsak verjame le sebi.
Miha se poteguje za sredstva, s katerimi bo odprl svojo spletno trgovino. Z vsakim vašim všečkom na njegovem Youtube videu je bližje svojemu cilju, ki mu bo pomagal pri samostojni poti.
Mi smo njegov video že všečkali, kaj pa vi? ;)
KLIKNITE TUKAJ ZA VIDEO