25. avgust 2018
Opisujemo novo študijo, ki se je osredotočila na nevrološke spremembe v možganih pri ljudeh s slepoto.
Študija je pokazala, da izguba vida pred 3. letom starosti povzroči dolgoročne spremembe v možganih in posledično izboljšanje drugih čutov.
Že dolgo je znano, da posamezniki, ki izgubijo enega svojh čutov ali pa se je njegova funkcija znatno poslabšala, »nadoknadijo« ta primanjkljaj z drugimi čuti. Že v daljnem 18. stoletju je filozof Denis Diderot s strahospoštovanjem pisal o slepem matematiku, ki je znal razločiti med pravimi kovanci od lažnih, če se jih je le dotaknil.
Splošno vedenje, da so možgani sposobni odgovoriti na izgubo vida tako, da kompenzirajo izgubo vizualne stimulacije, je bilo dejansko potrjeno šele po 1990 z razvojem tehnik slikanja možganov. Vendar pa še danes natančne spremembe, ki se dogajajo v možganih, niso docela razjasnjene.
Nekatere podrobnosti je razkrila študija iz leta 2009, ki je bila opravljena na oddelku za nevrološke preiskave University of California-Los Angeles, Laboratory of Neuroimaging. Z uporabo občutljivih tehnik slikanja možganov so ugotovili, da so področja možganov, kjer so centri za vid, pri slepih zmanjšana v primerjavi z istimi področji normalno videčih, medtem ko so bila pri slepih druga, ne-vizualna področja možgan povečana.
Čeprav je to pomenilo majhen korak k razumevanju procesa kompenzacije izgube vida, so natančne spremembe v možganih še vedno slabo razumljene.
Primerjava možganov videčih in slepih ljudi
Nedavna raziskava je te spremembe v možganih podrobneje opisala. Študijo so naredili na ameriškem inštitutu Institute of Massachusetts Eye and Ear in je objavljena v reviji PLOS One. Ekipa raziskovalcev je prvič celovito preučevala strukturne, funkcionalne in anatomske spremembe možganov ter primerjala možgane slepih ljudi s tistimi z normalnim vidom.
Sliko možganskih sprememb, ki se pojavijo, so dobili tako, da so uporabili oba tipa slikanja z magnetno resonanco (MRI, Magnetic resonance imaging) : tako MRI, ki temelji na difuziji kot MRI v stanju mirovanja. V študiji so preučili skupaj 28 udeležencev: 12 jih je bilo bodisi slepih od rojstva ali pa so postali slepi pred 3. letom starosti, 16 udeležencev pa je imelo normalen vid in so predstavljali kontrolno skupino.
Iz dobljenih slik posameznikov z zgodnjo slepoto so ugotovili, da obstajajo očitne razlike med slikami možganov ljudi z zgodnjo slepoto in slikami udeležencev z normalnim vidom. Tako je bilo mogoče izmeriti strukturne in funkcionalne spremembe omreženosti v možganih.
Pri slepih ljudeh so opazili okrepljene povezave med posameznimi deli možganov, katerih pa ni bilo opaziti v kontrolni skupini normalno videčih. Te ugotovljene razlike so presenetile raziskovalce:
"Naši rezultati kažejo, da so strukturne in funkcionalne nevroplastične spremembe možganov, ki se pojavijo zaradi zgodnje očesne slepote, bolj razširjene kot smo prvotno mislili ".
(Corinna M. Bauer, Ph.D., glavni avtor)
Corinna M. Bauer, profesorica oftalmologije na medicinski fakulteti Harvard Medical School v Bostonu, Massachusetts , nadaljuje: "Opazili smo pomembne spremembe, ne samo v vidni skorji možganov v zatilnem režnju (kjer se vid procesira), temveč tudi v področjih možganov, ki so povezana s spominom, s procesiranjem jezika in s senzorično-motoričnimi funkcijami."
Neuroplastičnost in slepota
Te spremembe so posledica nevroplastičnosti, kar pomeni, da lahko naši možgani odgovorijo, reagirajo na spremembe tako, da se premreženost nevronov v možganih spreminja skladu z okoljem, s katerim so v interakciji. Možgani so sposobni, da svoje nevronske mreže premrežijo in zgradijo nove povezave, kadar vizualne informacije niso več na voljo.
Ugotovitev, da so se možgani sposobni sproti prilagajati okolju tako, da premrežijo svoje nevronske povezave, je raziskovalce fascinirala, upajo, da bodo sčasoma lahko na osnovi tega novega znanja izboljšali zdravljenje. Lahko bi bilo namreč mogoče izboljšati rehabilitacijo ljudi, ki so postali slepi, tako da se bi jih podučilo, kako pomagati možganom pri kompenzaciji pomanjkanja vhodnih vizualnih informacij.
Lotfi Merabet, Ph.D., direktorica Laboratorija za vizualno nevroplastičnost na raziskovalnem inštitutu Schepens Eye Research Institute of Massachusetts Eye and Ear, pojasnjuje:
"Tudi v primeru, če je človek popolnoma slep, se možgani premrežijo na način, da uporabijo vse razpoložljive informacije, za čim bolj učinkovito interakcijo z okoljem. Če možgani lahko sami sebe preoblikujejo, bi lahko z nadzorovanim treningom in povečano uporabo drugih čutov, kot so sluh, dotik, in jezikovne naloge, kot je branje brajice, pridobili ogromen potencial, da se možgani bolje prilagodijo."
Ker so raziskave o podrobnostih te plastičnosti možganov kot odziva na slepoto še nove, bo minilo nekaj časa, da postanejo klinično uporabne. Vendar to pomeni precejšen korak naprej pri razumevanju vloge možganov in njihove prilagoditve na izgubo vida.