22. avgust 2018
Nekega nevihtnega večera, ko so v ujmi ugasnile vse luči in se pogled nekaj hipov ni mogel privaditi temi, sem spoznala, kakšno bi bilo moje življenje, če bi slabše videla. Tipaje sem sledila zvokom in se dotikala predmetov okoli mene in pri tem dobila izkušnjo brez primere. Kasneje sem se vznemirjena lotila poizvedeti več o tem, kako pravzaprav ljudje z okvarjenim vidom sploh živijo in kako doživljajo svojo okolico.
Ta zapis je rezultat mojih prizadevanj, da bi razumela. Strnila sem jih v trinajst dejstev, ki jih morda o slepih ljudeh ne veste. In teh trinajst ugotovitev vam bo še dolgo pomagalo, da ne boste zagrešili prav vseh nerodnosti, ki se pogosto pripetijo v odnosih s slepimi in slabovidnimi.
1. Nimajo popolnega vida, imajo pa navadno vendarle neko vidno zaznavo
Okvarjen vid nujno ne pomeni popolne izgube vida. V resnici je po podatkih Svetovne zdravstvene organizacije od vseh ljudi z okvarjenim vidom samo 15,88% tudi dejansko popolnoma slepih in ne vidijo prav ničesar. Ostala večina 84,12% ljudi z okvaro vida pa ima neko stopnjo preostalega vida ali pa imajo vid različno delno okvarjen, tako da še lahko zaznavajo morda barve, svetlobo, gibanje ali pa obrise predmetov. Slike, ki jih vidijo, so lahko bolj ali manj zamegljene ali zabrisane, njihovo vidno polje je lahko posejano s praznimi področji in slepimi pegami. Okvarjen vid ali slabovidnost in slepota so pojmi, vedno sestavljeni iz cele plejade vmesnih možnosti in nikoli ne gre za binarno stanje bodisi vida ali slepote.
2. Ne sramujejo se, da imajo okvaro vida
Mnogi slepi ljudje povedo, da svojo slabovidnost razumejo kot fizični izziv in nikakor ne kot neko šibkost ali konec vseh radosti. Ne verjamejo, da jim »biti slep« določa njihovo osebnost. Ti ljudje so čisto enako trdni, izjemni in sposobni kot kdorkoli drug. In breme odločitve, da se naredi premik v odnosu med slepimi in videčimi tako leži na nas preostalih. To pomeni, da če se naslednjič zalotite v razmišljanju »ubožec, slep je«, je to priložnost za pogled vase in razmislek, kako bi pri sebi lahko spremenili globoko zasidrane predsodke in predpostavke, ki prihitijo naproti, kadar smo v stiku z osebo drugačnih zmožnosti, kot jih imamo sami.
3. Ne potrebujejo vedno nenehnega nadzora
Slepi ljudje se veliko bolj zavedajo svojega okolja in ga bolje obvladujejo, kot se jim navadno pripisuje. Gotovo tako kot vsak drug potrebujejo nasvet ali dva, preden dobro spoznajo novo okolje ali da se naučijo nove tehnologije. V svojem življenju pa ljudje z okvarjenim vidom nikakor niso nenehno odvisni od drugih. Priporočam vam, da imate to v mislih, kadar k njim pristopite, saj ste lahko prepričani, da kadar bodo vašo pomoč rabili, vam bodo za to tudi sami povedali.
4. Če se s prijaznostjo pretirava, jih to žali enako, kot če bi se jih obsojalo
Med slabovidnimi, ki jih poznam, jih je kar nekaj, ki si pogosto želijo, da bi jih drugi sprejemali kot čisto navadne ljudi in ne kot da so v nekakšnem izrednem stanju. Neželjena pretirana pomoč je pogosto nekaj, zaradi česar se človek počuti manjvredno. Na primer, če jih nekdo prime in odpelje čez cesto ali celo kar na namenjen kraj, pa so ga le povprašali za smer. Ali pa prinašanje stvari iz trgovine, ki jih ne potrebujejo in preštevanje njihovega denarja, kadar za to niso prosili. Pobiranje stvari za njimi, ko jim je kaj padlo iz rok ali ko kdo na vsak način želi kaj nesti namesto njih. Vsiljevanje tovrstne pretirane, prekomerne prijaznosti pogosto daje ljudem z okvarjenim vidom občutek, da jih drugi ne spoštujejo. Vprašajte, ali potrebujejo pomoč. In če se zahvalijo in rečejo ne, to sprejmite in spoštujte.
5. Nimajo super čutil in njihovo zaznavanje včasih ni izostreno
Priljubljeno prepričanje je, da kadar nam eden od čutov preneha delovati, vselej drugi čuti postanejo veliko ostrejši. To ni nujno vselej res! Čeprav se slepi ljudje veliko bolj zanašajo na druga svoja čutila ter razvijejo boljši spomin in postanejo občutljivejši na zvoke v okolici, to ne pomeni, da imajo šesti čut. Res pa nekateri lahko uporabljajo povečano občutljivost drugih čutov, na primer sluha in za orientiranje dobro izrabijo tako imenovano eholokacijo. Sposobnost eholokacije je, ko lego in velikost predmeta določimo na podlagi odmeva zvoka, ki se od predmeta odbije. Dr. Gavin Buckingam mi je pripovedoval o ljudeh, ki so razvili to spretnost do te mere, da sami ustvarijo zvok s tleskanjem s prsti ali mlasknejo z jezikom ter potem na podlagi tega zvoka, ki se odbije od bližnjih predmetov, določijo lokacijo ali velikost le-teh. Sicer eholokacijo bolj poznamo iz sveta živali, na primer pri netopirjih, ki jo uporabljajo za orientacijo pri letenju.
6. Uživajo, kadar z njimi govorimo v normalnem jeziku
Kadar se pogovarjamo s slepim človekom, ni potrebno, da se zadržujemo in ne uporabimo besed, ki so povezane z vidom - na primer pogledati, videti, opaziti, očividec, gledalec, vidik, in tako dalje. Uporaba teh besed jih ne žali in bolj verjetno je, da so bodo počutili čudno, če opazijo, kako se sogovornik trudoma zavestno izogiba tem vsakdanjim besedam. Namesto tega je bolj primerno, da jim dovolite, da so del vaše izkušnje, ravno tako, kot oni dovolijo, da ste vi del njihove. Ne nazadnje slepota ni nekaj, kar bi se sramovali.
7. Na svoje okolje se odzivajo in se z njim ukvarjajo ravno tako, kot vsi drugi
Res je, ljudje s slepoto uživajo v raziskovanju novih krajev, radi grejo v kino, gledališče ali na glasbeno prireditev. Prav tako gredo z veseljem v novo restavracijo in si z užitkom privoščijo športe, kot so pohodništvo, tek, ali pa celo bordanje na snegu, padalstvo, itd... Tako kot vse druge tudi njih okolica navdušuje ali pa ovira. Seveda je vse odvisno od osebnosti posameznika: nekateri so bolj zaprte narave in uživajo v času, ko so sami ali pa v kontroliranem okolju, drugi pa so bolj družabni in iščejo nenehne spremembe.
8. Sanje
Med spanjem slepi in slabovidni sanjajo na podoben način, kot preživljajo dneve – v bogati mešanici različnih zaznav. Danska študija iz leta 2014 je preučila 50 odraslih s slepoto, tako od rojstva, kot nastalo kasneje. Ugotovili so, da 18% udeležencev študije poroča vsaj o enih sanjah, v katerih so nekaj okušali, medtem ko o takih sanjah poroča le 7% ljudi z zdravim vidom. Blizu 30% slepih poroča vsaj o enih sanjah, v katerih so vonjali, skoraj 70% slepih je v sanjah zaznavalo dotike in 86% jih je sanjalo zvočne zaznave. Vseeno pa so čustva in vsebina njihovih sanj enaki kot pri tistih z zdravim vidom.
9. Barve razumejo na svojstven način
Nekateri posamezniki, ki postanejo slepi kasneje v življenju, doživljajo barve enako kot videči. Drugi, ki barv niso videli, pa jih doživljajo povezane z asociacijami in skozi predstave in pojme, ki si jih o njih zgradijo – na primer, da je ogenj rumen in nebo je modro. Barve tudi povezujejo z oblikami energije, in tako je modro enako mrzlemu, belo enako zledenelemu, rdeče je vroče. Včasih si lahko predstavljajo le svetle barve, ali pa si težko predstavljajo razliko med modrim in črnim oziroma rjavim, včasih si roza in belo predstavljajo kot isto barvo. V vsakem primeru pa imajo barve pomen za vse ljudi in tudi slepi razumejo koncept barv.
10. Imajo več nočnih mor kot videči ljudje
Slepi ljudje v vsakdanjem življenju doživljajo na splošno več zaskrbljenosti in strahu kot drugi. Številni negativni duševni vtisi in interpretacije težavnih situacij se odražajo v sanjah kot nočne more. Za slepe je izogibanje povzročiteljem stresa bolj zahtevno in takšna je zato tudi vsebina njihovih nočnih mor, ko se tako kot v realnosti soočajo z možnimi stresnimi situacijami: na primer padejo s pločnika, povozi jih avto, se zaletijo v drevo ali jih kdo zasleduje. Dr. Amani Meaidi, ki je preučil ta pojav, pravi, da takšne nočne more ne vplivajo na kakovost življenja slepih ljudi, temveč so pravi pokazatelj izkušenj, ki jih imajo.
11. Vsi ne uporabljajo palice
Ker obstajajo različne stopnje motenj vida in slepote, nekateri posamezniki iščejo pomoč v obliki belih palic ali palic z rdečim koncem, ki označujejo stopnjo okvare vida. Številni drugi pa raje uporabljajo pse vodnike, ki so usposobljeni za pomoč slepim pri vodenju preko robnikov in drugih ovir, skozi vrata ali čez križišče. Psi pomočniki so vedno na levi strani slepega človeka in ga čuječe ščitijo pred nevarnostmi, zato se v mestni gneči ne postavljamo na njegovo mesto.
12. Odprti so do radovednih vprašanj o njihovem položaju
Morda ne veste, kako bi se obnašali v prisotnosti slepih ljudi, ali pa bi jih radi bolje spoznali. Tako je popolnoma v redu, da jih vprašate o njihovem življenju in izkušnjah. Ključni cilj je biti radoveden, imeti voljo za učenje in ceniti edinstvnost, ki jo prinesejo v vaše življenje. Kot že rečeno, mnogi ne vidijo svoje situacije kot omejujoče in vam lahko ponudijo odlične vpoglede, le če jih vprašate.
13. Njihov uspeh je odvisen tudi od tega, kako jih obravnavamo
Psihologi pravijo, da so uspeh v življenju, izobrazba in zaposlitve ljudi z okvarjenim vidom direktno proporcionalni pričakovanjem, ki jih imajo ljudje okoli njih in stopnji pozitivnih odnosov, na katere naletijo. Bolj ko za koga verjamete, da je zmožen in sposoben, bolj bo zasijal. Zadovoljnost s seboj, samopodoba in samozavest se deloma formirajo skozi socialne interakcije in je zato pomembno, da si ljudje med seboj podarjamo izkušnje, ki nam dajejo moč. Bodimo ta izkušnja!
Medtem ko boste dovolili, da se vam vse prejeto znanje usede v razumevanje, si le zapomnite, da slepota ni napaka ali stigma. Je značilnost, tako kot je tudi vid. Najepše to lahko izrazim z besedami Helen Keller: »Lahko vidim - in zato sem hvaležna - znotraj tistega, čemur vi pravite tema. Toda meni se zdi zlata. Kajti jaz lahko vidim svet narejen od Boga in ne sveta, kot ga je naredil človek.«
Vir: https://www.lifehack.org/articles/communication/13-things-may-know-blind-people.html
avtor: Nilisha Mohapatra